Četrtek: dolgo pričakovan plusek na nosečniškem testu
Ponedeljek: diagnoza izvenmaternična nosečnost in odstranitev zarodka
Čustven vrtiljak!
Morda malenkost (pre)temačna tematika za začetek bloga, pa vendar bom spregovorila o tem sedaj. Zakaj zdaj? Ker so posledice tako fizično kot tudi psihično še vedno prisotne in ker je to najbolj boleča izkušnja v mojem življenju. Je del mene in jo hočem deliti z vami, mogoče pa katera mamica v tem trenutku doživlja isto. Ne skrbi, uspelo ti bo prebroditi tole. Ni tako redek primer, veliko žensk ima po tem brez težav otroke. Zmoreš!
Vsi predvidevam da ste že kdaj slišali za izvenmaternično nosečnost, mogoče jo kdo pozna bolje kot drugi, pa vendar ob njej ne pomislimo na nič luštnega. Ko pa je diagnoza postavljena tebi, ostane glava prazna. Kaj to pomeni za plod, zame? Kako ravno jaz od vseh ljudi? Potem pa slišiš zgodbe, da ta stvar dejansko ni tako redka in se je z njo srečalo že mnogo žensk. Dobila sem občutek, da se premalo govori o tem. Gre resda za občutljivo temo, pa vendar sem v tem času dobila toliko vzpodbudnih besed in pozitivnih misli, da bi morali biti bolj odprti do tega in si med seboj pomagati.
Zgodba se je začela torej v četrtek zvečer, ko je test nosečnosti pokazal bledo drugo črtico. Ker sem test delala že dva dni prej in ni bilo ničesar, sem takoj hitela po drugo mnenje k Žigi. Po tem ko sem mu po njegovem mnenju potisnila “polulano palčko” direkt v obraz, sva se odločila da greva kupit še en test. Ura je bila pol 9, lekarna je odprta samo še pol ure. Akcija. Kupima test, nakar se spomnima da nama že malo kruli po želodcu. “Greva v McDonalds?”, “Seveda, mami je lačna”. Drugi test? Pozitiven. Veselje.
Odločila sva se, da za rezultat do prvega pregleda ne poveva nikomur. Kako točno je to izgledalo v praksi? Obratno. Za bodoče babice sva kupila čaj z napisom “tako mladostna pa že babica”, za dedke pa skodelice z napisom “najboljši dedek”. Brez besed sva predala darilca, reakcije so bile neprecenljive. Tudi zato ker je bil ravno prvi april.
Sobota. Sredi noči me zvije v spodnjem delu trebuha. Bolečina je bila ostra in podobna močnim menstrualnim krčem, kar me je prestrašilo. Ker ni ponehala sem se vsedla v taxi in odpeljala v bolnišnico na urgenco. Sprejeli so me dokaj hitro, vendar niso znali nič povedati, kajti bilo je še prekmalu, da bi se preko ultrazvoka karkoli videlo. Opazila pa se je neka tekočina, ki se mi je začela nabirati v trebušni votlini. Grem domov, malenkost pomirjena, verjetno se pač širi maternica in se pripravlja na rast otroka, glede na to, da krvavitev iz nožnice nimam. Bolečina se je v nedeljo samo stopnjevala in v ponedeljek zjutraj je bila že nevzdržna. Prišla je že do te točke, kjer sem ležala nemočno sredi kopalnice, saj druga nisem bila zmožna. Bolj sem brala forume, kjer so punce pisale, da je to čisto normalno, bolj sem čutila, da tako močna bolečine vseeno ne bi smela čutiti. Vedela sem, da je nekaj narobe.
Ponedeljek zjutraj. Z Žigo greva v ambulanto, kjer so me prijazne sestre pospremile na odvzem krvi in dva ultrazvoka. Ob misli na zadnji ultrazvok me še vedno spreleti srh.
“Vaš nosečniški hormon je izredno visok, zato ocenjujemo, da je plod star že nekje dva meseca, vendar ga v maternici ni videti”.
…
‘”Levi jajčnik je izredno povečan in vidim neko gmoto v jajcevodu, kar bi lahko bila vaša nosečnost”.
…
“Operirati bomo morali še danes, saj je tista tekočina dejansko kri in imate notranjo krvavitev.”
Teste delam vsak mesec, je pa res, da so zaradi izvenmaternične nosečnosti na začetku pokazali negativno. Prav tako sem kasneje še dobila krvavitev, ki je bila takrat samo dva dni in sem jo, glede na negativne teste nosečnosti, smatrala za menstruacijo. Bila pa je vgnezditvena krvavitev. Ker sem bila že v drugem mesecu, pa se je jajcevod že toliko razširil, da mi je očitno takrat, ko me je zvilo od bolečin, počila žila.
Ulile so se mi solze. V tistem trenutku nisem razumela čisto ničesar, vedela pa sem, da me ne čaka nič kaj prijetnega. Zdravnica, ki me je obravnavala je bila zelo prijazna, videla je mojo stisko in mi poskušala vse razložiti tako da bom razumela. Plod se ni razvijal pravilno, niti se v jajcevodu ni mogel, zraven pa je že ogrožal moje življenje, saj je na ultrazvoku videla, da krvavim v trebušno votlino. Potrebna je bila laparoskopija, ki so jo opravili kar isti dan ob 8. uri zvečer. Polovico stvari, ki mi jih je razlagala nisem niti slišala, za nekatere stvari komaj sedaj dojemam zakaj in kako, kajti moja glava je od tistega trenutka naprej prazna. Sedem mesecev se že trudiva zanositi, ko pa končno zagledam plusek, mi ga življenje vzame že po treh dneh. Komaj sem dojela, da v meni raste bitje, pa dobim “kontrašok”?
Čakamo operacijo, ob meni sta mami in Žiga. Po eni strani sem komaj čakala da se zbudim iz anastezije, kajti čakanje me je ubijalo. Vendar to pomeni da, sem spet ostala sama, v meni ne bo “bilo” več dvoje src. Vzeli so mi kri, nastavili metuljčka (iglico), povezali noge in oblekli v srajčico. Pred zdravniki sem se prvič v življenju počutila tako izpostavljeno, osamljeno, razgaljeno… Vse sanje zadnjega leta mi bodo sedaj v eni uri “izrezali” iz mene. Ne me narobe razumeti, dobro sem se zavedala da je bil ta poseg nujen in da zarodek ni imel nobene realne možnosti za razvoj, ampak bil je moj in bil je ljubljen, še preden se je začel zavedati samega sebe. Tri dni nazaj sem izvedela, da si z menoj, zdaj pa že žalujem za tabo. Življenje ima čuden smisel za humor.
Zbudim se, zdravnica mi razloži, da je bila operacija uspešna (kolikor lahko temu tako rečemo) in da ni bilo potrebno odstraniti jajčnika, kot je bilo sprva načrtovano. Ko sem si odpočila in zjutraj zbudila, so mi vse še enkrat razložili in spet vzeli kri, da mi bodo spremljali nosečniški hormon – beta HCG. Idealno bi moralo pasti počasi pod 15, moj je bil pred operacijo čez 400, zjutraj že 280. V primeru da ne bi padal, bi me čakal še en poseg, ker bi to pomenilo da niso vsega odstranili. Po operaciji sem bila en dan v šok sobi na opazovanju, kasneje pa so me premestili na oddelek. V bolnišnici sem ostala dve noči, tretji dan so me spustili na “dopust” do petka. To pomeni, da sem v sredo popoldan odšla domov počivat v domačo posteljo in Žigovo oskrbo (beri razvajanje). V petek sem odšla nazaj v “svojo” bolnišnično posteljo, ki me je ves ta čas čakala in opravila še zadnje meritve pred odpustom. Zadnji izvidi so pokazali beta HCG 44, kar je pomenilo, da pridno pada in dobila sem zeleno luč, da grem domov. Z zdravnico sva se še pogovorili, kaj dejansko to pomeni za prihodnost. Čakata me dva tedna strogega mirovanja in še en obisk laboratorija (za vsak primer). Razložila mi je tudi, da obstaja povečano tveganje za ponovno izvenmaternično nosečnost. Super.
Fizično sem si odpočila, po treh dneh sem že sama lahko šla na wc – nikoli si nisem mislila, da bo to kdaj na mojem seznamu dosežkov. Se počutim ok? Ne. Še vedno kdaj potočim solzo, ko vidim mamice vozičkat, dobim grenak priokus, saj bi decembra morala biti tudi jaz na njihovem mestu. Ne več. S samo situacijo sem se sprijaznila, verjamem da se je zgodilo z razlogom, vsaj tako se tolažim, čutim pa strah. Zakaj? Po dveh mesecih lahko začneva spet načrtovati družino, ne bova se predala, ampak kaj pa, če bo plus? Bom vseeno čutila veselje ali paraliziran strah? Ne vem če zmorem v roku pol leta spet še enkrat čez to. Čakanje do prvega pregleda v negotovosti in strahu?
Če pa morem iz svoje izkušnje potegniti eno pozitivno stvar pa je to vsekakor najin odnos z Žigo. Že prej ni bilo kančka dvoma, da sva drug za drugega, ta izkušnja, ki je bila konc koncev boleča za oba, pa naju je še bolj zbližala. Bolečina ob izgubi tretjega člana najine družine naju je še bolj povezala, dokazala sva si, da bova ostala močna tudi naprej, sploh ko imava sedaj zgoraj angelčka, ki pazi na naju. Seveda pa so pri okrevanju pripomogli tudi družina in prijatelji, saj brez njihove podpore in razvajanja ne gre. Čeprav se mi je zgodilo, da takoj po operaciji nisem želela videti nobenega drugega razen Žige, so bili razumevajoči in so mojo željo upoštevali. Nekako nisem prenesla vsakič znova pojasnjevati bolečih stvari in gledati solzne oči, po tem, ko sem se že malenkost sprijaznila. Veste pa sami, da mi je vaša podpora ogromno pomenila, in vedno tudi bo.
Hvala vam ?
Ps: Članek je bil napisan že teden po operaciji, da iz sebe spravim čustva in se malo zamotim. Novosti so, da je zadnji laboratorijski test pokazal hormon beta HCG 3, kar pomeni, da je bila operacija 100% uspešna. Prav tako se šivi zelo lepo celijo in so dejansko nevpadljivi. Tudi zadnja kontrola je dala zeleno luč, da je okrevanje zaključeno. Zdaj pa samo gas naprej, in pozitivno! ??
