Ta članek je sponzoriran malenkost s strani jeze in malenkost s strani žalosti, zato že vnaprej opozarjam, da bo tudi napisan v duhu “navala čustev”, tako da najbolje, da se od stroge slovnice poslovimo že na začetku. Zavedam se, da me bosta morda (pretirana) iskrenost in način izražanja stala kakšnega všečka ali morebitnega bodočega sodelovanja, ampak veš kaj? Boli me kurac. Življenje niso samo sijoči sončki in samorogi in “happily ever after”, ampak so tudi temni trenutki in padci, po katerih ne veš ali se boš še zmožen pobrati.
Na začetku bi rada izpostavila le, da je tole le moja izkušnja in da “kritika” niti slučajno ne leti na celotni ginekološki oddelek, niti na celoten UKC v Maribru. Načeloma sem že v prejšnji neuspeli nosečnosti (diagnoza: izvenmaternična) pristala na istem oddelku in se srečala s tamkajšjo ekipo zdravnikov in sester in jih preprosto ne morem prehvaliti. Tako sestre in zdravniki so bili profesionalni in sočutni. Zakaj torej jamram? Nikoli še nisem komplicirala in imela z osebjem kakršnihkoli težav, razumem tudi slab dan ali morda hladnost osebe (jebiga različni smo, morda pa pač nekdo je bolj hladen karakter), ampak česar pa ne toleriram pa je AROGANCA in NEPROFESIONALNOST. Aja in v tem primeru še očitno neznanje…
Bil je ponedeljek, čisto običajen dan, ko sva se odpravila na drugi nosečniški pregled. Naročena sva bila že ob 8h, sprejeta v ambulanto pa ob pol 10. Sprejela me je sestra, ki me je najprej prosila za urin, izmerila pritisk in stehtala. Kasneje sva šle v ambuanto in mi je z neko napravo hotela slišati otrokov utrip. Utripa slišale nisva, vendar me je potolažila da obstaja možnost, da je samo nerodno obrnjen in da bo zdravnica naredila ultrazvok, da se prepričamo. Kasneje pride še zdravnica. Luštna, mlada se mi je takoj predstavila, saj je do sedaj še nisem videla. En intermezzo – jaz svoje ginekologinje še v treh letih videla nisem, zmeraj jo nadomešča nekdo drug, kar pa je tudi moteče – ampak razumem. Pregled je vse skupaj trajal 3 minute, vprašala me je o datumu zadnje menstruacije, počutju in me naročila čez 5 tednov na ponovn pregled. Pogledala sem sestro in vprašala če ultrazvoka danes ne bo, nakar mi je zdravnica pribila “zakaj bi pa bil?” Sestra se je v tistem hvalabogu vmešala in zdravnici razložila situacijo, kajti brez sestre še vsaj 5 tednov ne bi izvedela da v meni biva že 2 tedna mrtvo bitje. Zdravnica nato “popusti”, na glas zavzdihne (češ boga sem ker morem ultrazvok naredit) in se odpraviva proti ultrazvoku v drugo ambulanto. Na poti srečava Žigo in jo vprašam, če sme priti zraven, saj tudi v prejšnje ni bilo nobenega problema, če je partner zraven, saj je tudi zanj čudovit trenutek, ko končno vidiš svojega otroka. Naenkrat bejba zavije z očmi in reče ok. Z Žigo sva se samo spogledala, ampak se na obnašanje nisva pretirano ozirala, kajti v glavi sem imela samo otroka in da preverimo, če je vse v redu. Kakor hitro sem se pa ulegla in se pripravila za ultrazvok, pa doživim hladen tuš.
“Samo toliko za informacijo, vam pripadata samo dva ultrazvoka v celi nosečnosti, prvi je potrditveni, ki ste ga že imeli in nato še morfologija. Ostalo se dela vse komaj, ko je kaj narobe!”
V šoku nisem niti prišla do besede. Zdaj ko prebiram ta stavek, se niti približno ne bere grozno, ampak tisti ton, tisti pogled. Bila si freh, nesramna in dala si nama vedet, da tukaj nisva zaželjena, da nama nekaj ne pripada in počutila sem se ponižano, kot še nikoli. Kaj smo ugotovili kasneje? Da ni utripa, in da glede na velikost, je plod odmrl že pred dvema tednoma. Naenkrat je pa bejba utihnila.
Nočem pametovati, saj nisem zdravnik, ampak se mi zdi, da nezaznavanje utripa, spada med znak, da je nekaj narobe, kajne?
Sama na drugem pregledu ultrazvoka sploh pričakovala nisem, saj se zavedam, da mi pripadata dva in tudi če bi mi sestra zaznala utrip, bi tudi jaz zaključila, da smo v redu in da se vidimo na naslednjem pregledu. Razumem da vas zavarovalnice stiskajo, ampak a je res težko? Poznam punce, ki hodijo vsak mesec na preglede in jim vsak mesec delajo ultrazvoke, sami od sebe, tako da ne kupim teh zgodbic. Dejstvo je, da če nebi zlata sestra (hvala ti, kjerkoli si) vztrajala, in bi tvoji presoji zaupala, bi odkrili mrtev plod komaj čez 5 tednov, če ne bi jaz že prej od sepse umrla.
Dejansko razmišljam, v čem je sploh pomen teh pregledov, če ne to, da se preverja sproti, če je vse v redu. Ker če si iz tistih dveh vprašanj na pregledu lahko povzela, da moja nosečnost poteka brez problema, ti jih drugič lahko v sms odgovorim. “Čuješ diham še, malo driskam pa bruham, ampak sem dobro. Se vidimo v porodni”. Pa bi prišparala tako na bencinu kot na parkirnini. In Žiginih živcih.
Na vprašanje, zakaj se to dogaja dobim odgovor, da nič ni, saj se dogaja pogosto. Ok z drugimi besedami, nadaljne raziskave preveč stanejo. Ja ma nemoj, da se pogosto dogaja, če pa nihče ne preveri zakaj do tega pride. In ko poslušam zgodbe, da so punce zanosile komaj v sedmi poskus, saj so jim po šestem komaj odkrili, da imajo pregrado maternice in da po “rutinski” operaciji več nimajo problemov, mi gre na bruhanje. Jezna sem. Jezna sem kot ris, in razpoloženje bi se velikokrat lahko primerjalo s sceno rdeče poroke iz Igre prestolov. Ok pretiravam, ampak razumete bistvo a?
Ok čakava pri sestri za napotnico za drugo mnenje, pride ista zdravnica ven in reče, da imamo gužvo, in da ji naj hitro pošljejo novo pacientko. Takrat mi je pa v glavi prekloplo. Za njo nisem človek, temveč samo številka. Po okrevanju menjam ginekologa, ker jim tukaj preprosto ne zaupam več. Če bi jim, bi še zdaj živela v nevednosti realne situacije.
Podrobno samega sprejema na oddelek in čiščenja ne bom opisovala, povedala bom le tole, da sem splavila s pomočjo tablet, s katerimi so mi sprožili krče – popadke, saj so se le ti ponavljali na vsaki 2 minuti. Kakšen je občutek? Bolelo je ko prasica. Po treh urah muk, sem v kahlico (imela sem svojo kahlico, na kateri je pisalo Urška) spustila nekaj v velikosti tenis žogice. Pogledati nisem upala, niti si nisem želela. Kasneje so kahlo preučili in potrdili, da je šlo za plod. Veliko so mi pomagale sestre, saj se nisem imela dovoljenja vstajati brez njih. Naslednji dan sem šla domov.
Veš kdaj je najhujše? Zjutraj, ko se zbudim, tistih par sekund, ko se še ne zavedam takoj, kaj se je dogajalo zadnje dni… kasneje pa se spomniš.
Trenutno sem doma, prve dni v družbo sploh želela nisem. Čez dva tdna me čaka še zadnji pregled v UKC Maribor in sicer kontrolni ultrazvok, ali je še kaj ostalo noter. Upam da mi pripada, da ga ne bom morala plačati.
Naročena sem novembra v Rakičanu k novi ginekologinji. Tam sem nekje 4,5 let nazaj že imela zdravnico, saj se je moja prejšnja iz Maribora prestavila tja in bila sem zelo zadovoljna, vendar sem si menjala za mariborsko, saj se mi za tisti bris enkrat letno ni splačalo voziti. Tiste sedaj tam več ni, ampak sem prepričana da mi bo tam bolje. Vem, da te morajo v primeru komplikacij pri porodu itak prestaviti v naš UKC, vendar Rakičan je dobre pol ure stran. In po drugi strani sem že s komplikacijo tisti ponedejek prišla tja in me je želela hitro odpikati, tako da se mi zdi da nič ne zamujam. Načrtujeva pa tudi obisk bioenergetika.
Pa smo spet na začetku.
Morda zapis na prvo žogo izpade, kot da sem razvajena punčka, ki jo je ena zlobna ženska malo na grdo imela in zdaj jok pa na drevo. Mogoče tudi je tako, ne pravim, da sem vsevedna, vendar sama vem kako sem se tisti trenutek počutila, da bi se to lahko naredilo tudi drugače in konec koncev to je moja izkušnja ter se mi zdi, da ne rabim nobenemu polagati računov. Gre se za odnos, ki me je odbil in tudi neprofesionalnost, ki je vodila do napačne diagnoze. Izgubila sem zaupanje do zdravnice, kar se mi zdi ključno. Če se v bolnišnici ne počutiš varnega in ne zaupaš, da ti bodo pomagali, potem je to vse brezveze. In če pomislim, da bi v prihodnji nosečnosti spet naletela na njo? Ne. Zato tudi grem. Mogoče se vrnem, kajti kliniko za neplodnost izredno hvalijo tukaj v Mariboru.
Poudarjam še enkrat. Ne odhajam zaradi celotnega oddelka ali UKC nasplošno… Odjaham zaradi tebe, če to bereš. Verjamem, da se te morda ne bo dotaknilo, saj bo le ena številka manj, ampak vendar. Mene se je.