Nedelja. Lepo vreme. “Kam se te češ dat?” Kar nekaj časa je že minilo od tega, da sva v nedeljo ob devetih oba že pokonci. Sediva na balkonu in tuhtava, da je preveč lep dan, da se ne bi odpravila vsaj na krajši izlet. Ob dveh sva zmenjena za kosilo pri Urškinih. Imava še slabe štriri urce časa. Kam sedaj?
Večinoma vsaj eden izmed naju za vikend ponoči dela, tako da so dopoldnevi med vikendi namenjeni predvsem spancu. Če slučajno kdo od sosedov ne obnavlja kopalnice. Ali pa kuhinje. Ali pa ti gospodična na vratih predava, kako fina je
zadnja številka Stražnega stolpa. Ali pa .. no, sej veste kaj mislim. Tokrat pa ne. Nihče nama ni ukradel dopoldanskega spanca, oba naspana, skodelica kave je že v želodcu, velika potreba opravljena, do kosila pa še štiri ure. Kam sedaj? Doma ne bova, skleneva. Greva na kratek izlet. Nekam, kjer še nisva bila. Ne sme biti predaleč, ne sme biti predrago. Po takšnem filtru se krog možnih destinacij seveda hitro zoži. Po nekaj minutah vožnje v neznano je padel predlog, da si greva ogledat grad Vurberk. Približno pol urce vožnje iz Maribora je, baje je lepo. Ok. Greva. Na poti do tja sva slučajno videla še tablo za Wake park Dooplek. Tudi tukaj še nisva bila, pa pravijo da je super. Desni žmigavec, skočiva na limonado in sprehod – res je super. Definitivno še prideva, morda se preiskusiva tudi v wakeanju.
Pot nadaljujeva proti Vurberku. Grad, ki se nahaja na Vurberškem griču je v zapisih prvič omenjen že v 12. stoletju. Zamenjal je kar nekaj lastnikov, v 15. stoletju pa preživel tudi napade Turkov. Po prvi svetovni vojni je ruski Rdeči križ v gradu uredil senatorij za pljučne bolezni, med drugo svetovno vojno, pa so grad zavzeli Nemci in ga uporabljali v vojaške namene. Takrat je bil grad tudi bombardiran, danes pa služi kot letno gledališče in prizorišče nekaterih festivalov. Med najinim obiskom je precej sameval – naštela sva 5 obiskovalcev, od tega 3 lokalce in 2 turista. 6, če štejemo še natakarico v praznem kafiču, ki obratuje znotraj obzidja. V gozdu zraven parka je urejen pustolovski park. Tokrat brez obiskovalcev. Ne morem, da se ne bi obreknil ob dejstvo, da bi naši severni sosedje znali takšno destinacijo bolje potržiti. Morda pa sva samo midva naletela na “čuden” datum in da je v času po dopustih na vrhu griča več življenja.
Čas za kosilo. Z gradu se odpraviva proti bližnji cerkvici, kjer sva imela parkiran avto in se odpeljeva nazaj proti Mariboru. Sklenila sva, da se vsaj enkrat na mesec odpraviva na kakšen podoben kratek izlet in raziščeva (nama dosedaj) skrite kotičke tega okoliša. Morda pa objavim tudi vodnik po mariborskih “fuk placih”, kot mi je to padlo na misel med vožnjo.
PS: Predlogi, kam naj se odpraviva naslednjič, so več kot dobrodošli, zato vas vabiva, da v komentarju zapišete, katera destinacija za kratek nedeljski izlet vam je najljubša.